GoTI na skupni poti

Bil je dan najlepših sanj ...

Poletje, ljubezen in iskreni nasmehi na obrazih so najin poročni dan spremenili v nepozabno pravljico. Zaželela sva si ameriški stil poroke, ki sva ga povezala s slovensko kulturo. In čeprav je v navadi, da je zadnji dan pred poroko še vedno poln obveznosti in nalog, ki jih je potrebno postoriti, sva midva po zaslugi prič naredila ravno obratno … razvajanje na masaži je sprostilo najini telesi in jih pripravilo na tisti veliki sladki »da«.

10.7.2010 sva se prebudila v sončno jutro in prvi nasmeh, ki sva ga bila deležna je prišel z ustnic najinega nadobudnega sinka Lovra. Nato pa se je začelo. Jaz in moja priča sva se odpravili k meni domov, kjer sta naju že čakali frizerka, ki je bila na poročni dan tudi skrbna varuška Lovra in vizažistka Mateja (M2O – boljša polovica fotografa Matjaža -www.matjazocko.com). Gorazd pa si je s svojo pričo privoščil še slastno kosilo.

Ne staviva na klasični tip poroke, zato sva si svojo zastavila malo drugače. Ura je odbila tri popoldne in zaslišala sem zvoke avtomobilske hupe. Srce mi je poskočilo. Pogledala sem skozi okno in dobila prve solze v oči. Ženin je tako vse svate popeljal na hribček Štravsove domačije (pri meni doma) s čudovitim razgledom na Dobrno in Celje. Sonce je pripekalo, svatje so čakali, Aleks Volasko pa jih je ob zvokih kitare zabaval z zimzelenimi melodijami. Ko sem zaslišala tisto nepozabno »Pretty woman«, sem bila na vrsti jaz. V spremstvu priče in moje družine sem odkorakala Gorazdu v objem, ki me je nestrpno čakal z Lovrom v naročju in pričo ob sebi. Blestela sem v beli poročni obleki, ki sem si jo izposodila v Poročnem Kotičku in ob pogledu na bodočega moža komaj čakala, da izrečem tisti veliki »da«. Hribček je bil pravcata idila za romantične poglede in željo po večni ljubezni.

Glavno vlogo pri prstanih je imel 2 letni nečak Gal, ki je ponosno pred nama odkorakal pred matičarko in pooblaščenca in prstančke položil na mizo.

Po civilnem obredu smo s svati nazdravili s penino in potešili željo po hrani s »self service na žaru«. Čestitke in objemi so tekli v potokih, ura pa je tiktakala in morali smo se odpraviti v dolino.

Nato je sledil cerkveni obred, ki so ga s čudovitimi glasovi popestrile pevke skupine Sijaj iz Vinske gore. Gorazdova mami in sestra pa so naju presenetili z branjem berila, zahval in obredom s poročno svečo. Po poročnem obredu smo krstili še najinega sinka Lovra.

Ko sva vsa nasmejana stopila iz cerkve, naju je presenetila skupina 15ih harmonikarjev Roberta Goličnika z njim na čelu. Vzdušje je bilo tako veselo, da smo par venčkov zaplesali kar pred cerkvijo.

Moja velika želja na poročni dan je bila tudi ta, da obiščem očeta na pokopališču, zato nas je nekaj najbližjih po cerkvenem obredu odšlo na pokopališče, kjer smo mu prižgali svečko in si po tihem vsi želeli, da bi bil z nami, a usoda je hotela drugače.

Sledil je čas fotografiranja. In ker je sonce skoraj že zašlo, smo poiskali najbližji travnik in ujeli še zadnje sončne žarke ter uživali v »fotoshootingu« med kupi sena.

Ko sva prispela pod šotor, so naju že čakali svatje s penino v rokah in željo po objemih. Sledile so čestitke. Takoj za tem pa tudi slastna večerja.

Večerno zabavo sva prepustila v roke Natalije Verboten in Deja Vu banda. Za otvoritveni ples sva si izbrala Nataljino pesem Ti edini, ki nama jo je zapela in tako šotor in najbližjo okolico preplavila z romantiko. Midva pa sva se prepustila drug drugemu in na prave plesne korake čisto pozabila.

Sledila je zabava do jutranjih ur. Za piko na i pa so poskrbeli Fešta band iz Velenja in v eni uri smo skoraj raztrgali šotor – hvala bogu da je bil odprt. Zahvala gre Gorazdovi sestri Mojci in njenemu možu Roku.

Polnočna torta nas je preplavila s svojo slastnostjo in v hipu smo jo pospravili v trebuščke. Sestrična Mateja je poskrbela za nekaj čisto posebnega in kar je najbolj pomembo – hudo dobrega!!

In ker se v nama še vedno skriva mladostna razposajenost, sva od 4. ure zjutraj poskrbela za pravi hause party …